V eni izmed anket o »Trusted Brand 2013« smo se, med petimi najmanj zaupanja vrednih poklicev v Sloveniji, znašli tudi finančni svetovalci. In to takoj za politiki(???), ki smo jih sicer v izkazanem zaupanju ljudi »premagali« za celih 10%. Iz kje izvira to nezaupanje do finančnih svetovalcev? Po vsej verjetnosti iz prevelikih pričakovanj ljudi po kratkoročnih dobičkih in splošne finančne nepismenosti. Kako si drugače razlagati številne vlagatelje v razne piramidne igre, ki obljubljajo več 10 odstotne donose na mesec(!) v gospodarskih časih, ko je gospodarska rast skoraj nična oziroma celo negativna? Seveda imajo pri tem nezaupanju ljudi v finančne svetovalce levji delež tudi prodajalci finančnih produktov. A pozor, med prodajalci in svetovalci je ogromna razlika! Prvi z lepim besedičenjem finančne produkte prodajajo s pomočjo preteklih donosov, ne glede na stroške in potrebe stranke po teh produktih. Prodajajo jih z interesom lastnega zaslužka in zaslužka finančne ustanove katero zastopajo. In z uspešno prodajo, se njihovo delo s stranko največkrat konča. Do naslednjega, novega produkta seveda. Delo svetovalcev pa temelji na analizi obstoječega finančnega stanja stranke, njenih želja, potreb, pričakovanj in zmožnostih varčevanja v prihodnje. In še nekaj. V individualnem finančnem načrtu, ki se stranki predstavi, so zajeti le tisti finančni produkti s katerimi stranka lahko na najbolj optimalen način doseže svoje cilje in ki imajo za stranko sprejemljive stroške. Potem pa se delo finančnega svetovalca nadaljuje skozi dolgoletno spremljanje stranke na poti do zastavljenega finančnega cilja. Zato me že od nekdaj moti posploševanje in metanje ljudi v isti koš, pozdravljam to finančno krizo. In to iz dveh razlogov. Prvi je ta, ker bodo ljudje zaradi krize postali izbirčni pri naložbenih nasvetih in odločitvah, ki jih bodo posledično tudi bolj cenili. Drugi razlog pa je ta, da bo trg sam počistil s tistimi priložnostnimi prodajalci finančnih produktov, ki jim je mar le za lasten zaslužek in se posledično do strank vedejo neetično. Za konec pa še en razmislek o rezultatih ankete, ki sem jo omenil na začetku. Kaj naj si mislim o tem, da Slovenci bolj zaupamo nogometašem kot odvetnikom in sodnikom? Je Slovenija, ob malo spremenjenih besedah Ivana Cankarja, res prečuden kraj, vseh norcev raj?
K pisanju tega bloga me je pravzaprav vzpodbudilo nekaj, česar ne določajo družbene norme, česar danes zelo primanjkuje in zaradi česar smo se pravzaprav znašli v trenutni nezavidljivi finančni situaciji. To je poslovna etika. Kot premožensjki svetovalec si dolgoročno svojega poklica ne znam predstavljati brez visokih etičnih norm, ki se jih držim in jih zagovarjam. Svojim strankam vedno razložim vse stroške, jih opozorim na vse rizike pa tudi priložnosti in jim svetujem tako, kot bi želel biti svetovan tudi sam. Zato me toliko bolj bodejo v oči različna "svetovanja", ki so namenjena zgolj prodaji določenega produkta in hitremu zaslužku prodajalca, ne pa celostni obravnavi in dobrobiti stranke. Ko je finančna kriza s trga pospravila popoldanske prodajalce skladov, so jih takoj nadomestili samooklicani svetovalci oziroma popoldanski prodajalci gramskega zlata! S samim zlatom načeloma ni veliko narobe razen tega, da kovnica iz katere rumena kovina prihaja ni umeščena na Good Delivery listo pri London Bullion Market Association (http://www.lbma.org.uk/delivery/goldlist), ki je za evropske razmere referenca številka ena. Uvrščena je zgolj v drugo kategorijo Dubai Good Delivery liste, ki pa je neke vrste čakalnica prej omenjenega združenja. Ker je enačenje teh dveh list podobno enačenju jabolka s hruško je zelo pomembno, da investitor razume razlike med eno in drugo "good delivery" listo, ker je lahko vprašljiva odkupna vrednost takega zlata na prostem trgu v primeru, da podjetje, ki ponuja tovrstno zlato zaključi s svojim poslovanjem. Tega se ponudniki verjetno dobro zavedajo, zato ga tudi odkupujejo po precej višji ceni od uradnih ponudnikov zlata v Sloveniji in s tem poskušajo prikriti prej omenjeno pomanjkljivost. In ko smo že pri ceni. Večini ni znano, da se cena za gram zlata niža glede na maso palice in da je zato pri najmanjših naložbenih ploščicah tudi do 50% pribitka na borzno ceno. Zakaj bi torej nekdo za investicijo svetoval nakup najdražjih oblik naložbenih palic (1g, 2,5g, 5g)? Seveda, zaradi ne etičnosti ponudnika v luči lastnega zaslužka! Verjetno ste že slišali razlago, da boste v primeru globalnega finančnega kolapsa takrat pač veliko lažje kupili kruh in mleko z gramsko naložbeno palico kot pa z naložbeno palico mase 31,10348g (troy unča). A ta teza preprosto ne zdrži, kar nam lepo kaže trenutna situacija v Zimbabveju, kjer se spopadajo z najvišjo inflacijo v zgodovini človeštva in kjer je potrebno za hlebec kruha ali pločevinko fižola odškrtniti le 0,1g zlata, če se ju sploh dobi. Potem je pač vseeno od katere naložbene palice ga odšrtnete, kajne? Kakšen bi torej še lahko bil motiv za investicijo v gramske naložbene palice zlata? Recimo, osebna finančna situacija, ki ne omogoča investicije večjega zneska. Potem bi bilo etično, da svetovalec predlaga mesečno investiranje v vzajemne sklade, ki so trenutno povsem brez razloga odrinjeni na stranski tir. V kolikor pa bi bila želja po plemenitih kovinah vseeno premočna in bi premagala razum, potem bi bilo dobro razmisliti o naložbi v srebro, kjer bi za podobno ceno dobili 50-kratno količino kovine, ki ima dolgoročno gledano tudi precej večji potencial rasti od zlata. Naj vam torej ne bo vseeno za vaše premoženje in ne pustite se vleči za denarnico!
|